|
Gospodarska in finančna kriza v Sloveniji odpira kar nekaj paradoksov, ki pa povedo več o slovenski tranziciji in političnem trgu na slovenskem kot pa o krizi sami. Denimo razlog za krizo naj bi bilo neoliberalno hlastanje po dobičku in sistem kazino kapitalizma (kaj oboje sploh je verjetno vedo (če sploh) zgolj tisti, ki te skovanke uporabljajo). Presenetljiv ugotovitev, če vemo, da v Sloveniji v celotnem času ni bilo prav nobene ekonomske politike, ki bi bila vsaj rahlo liberalna in še bolj presenetljivo od kod zdaj kazino kapitalizem? Iz zraka? Niso morda dvajset let kovali ekonomske politike eni in isti ljudje? Si zdaj sami sebi očitajo kazino kapitalizem?
Dvomim, prej kot to napadajo slamnatega moža, da bi odvrnili pozornost z dejstva, da je bila njihova izbira tranzicijskega modela katastrofalna napaka in si zdaj z lažmi rešujejo svoj položaj. Potem je tu zgodba o bančnem krču do katerega je prišlo zaradi finančnih špekulacij v ZDA. Kdor ima vsaj malo občutka za realnost se lahko hitro vpraša, kaj pa ima nekontrolirano odlivanje sredstev iz državne banke za tajkunske prevzeme z ameriškim finančnim trgom? Še huje ti tajkuni niso nastali iz zraka in zgolj iz kreditiranja s strani državnih bank, povejmo naravnost – nastali so ker so skorajda dvajset let spale vse institucije, ki bi morale preprečiti bizarno lastniško konsolidacijo v slovenskem gospodarstvu. Zakaj so spale? To verjetno najbolje vedo tisti, ki so nas peljali v Švicarsko zgodbo o uspehu in pripeljali (po njihovem) v kazino kapitalizem. Kdor misli, da je za težave slovenskega bančnega sistema kriv ameriški trg nepremičnin ali pa filozofija Adama Smitha in klasičnega liberalizma je ali nor ali sprevržen kleptoman. V državi vlada tudi vsesplošno čudenje nad dejstvom, da propadajo panoge z nizko dodano vrednostjo in da sistem subvencioniranja v vsem tranzicijskem času ni dal prav nobenih rešitev. In odgovor na to? Država naj podjetja, ki so pred propadom (predvsem zaradi lastne dolgoročne nekonkurenčnosti ali pa političnih posegov v uprave podjetij) rešuje z državnim denarjem. Vprašanje, ki je na mestu je seveda ali se požar res lahko gasi z bencinom? In še ena (a na žalost še zdaleč ne zadnja) traparija – Janševa vlada je kriva, da je amplituda poslovnega cikla tako globoka, kot je, saj se na krizo ni pripravila. Morda je že res, da gre Janševi vladi očitati, da je opustil reformiranje gospodarstva, ampak kdo pri zdravi pameti, lahko trdi, da je zlom slovenskega gospodarstva posledica štiriletnega mandata Janševe vlade in ne napačne izbire tranzicijske poti na začetku devetdesetih? Kakorkoli obračamo, nekaj mora biti jasno – odgovor na vprašanje kako iz gospodarske krize ne leži v rokah gospodarstva (navsezadnje lahko zgolj počakamo, da se nemški trg pobere in krize bo konec) ampak v spremembi političnega trga, natančneje odhodu ali radikalnemu preoblikovanju političnih strank v Sloveniji. Ali to pomeni nastanek novih strank ali preoblikovanje obstoječih ni pomembno. Pomembno je, da dokončno pride do tranzicije tudi na političnem trgu. Zatorej je ta kriza, kriza političnega in ne ekonomskega trga. Če Slovenci tega ne opazijo, ali pa niso sposobni sprejeti kot dejstvo, naj se vsaj zavedajo, da njihova prihodnost ni v družbi najuspešnejših držav sveta ampak v družbi tretjerazrednih luzerjev.
nazaj |
