|
Vprašanje ustrezne poti je po moji oceni povezano predvsem z dvema razsežnostma, ki obstajata v neizogibni prepletenosti: s konsenzom in s konkurenco. Konsenz razumem po eni strani kot trajno soglasje o temeljnih vrednotah družbe in ključnih pravilih igre, ki preprosto ne smejo biti vprašljiva. Sem sodijo zavezanost demokraciji, svobodi, enakopravnosti, človekovim pravicam. Ko pa gre za manj temeljna in bolj konkretna vprašanja, pa mora v družbi potekati aktivno oblikovanje konsenza skozi demokratično, strpno in vključujočo debato o perspektivah in razvojnih poteh družbe. Pri tem mora priti do izraza tudi konkurenca – kot konkurenca med koncepti in idejami. Ko govorimo o ustrezni poti, si lahko torej to pot predstavljamo na dveh ravneh: na ravni temeljnih demokratičnih usmeritev mora biti pot samoumevna in nesporna, na ravni bolj konkretnih razvojnih usmeritev pa predmet konstantnega dialoga in skupnega iskanja boljših rešitev.
Sedanja slovenska oblast ima težave na obeh ravneh iskanja poti. Toleriranje in celo nagrajevanje za kršitve temeljnih človekovih pravic se je najbolj očitno pokazalo v primeru predsedniškega odlikovanja za Ertla in v primeru sprejema novega ruskega veleposlanika, nad katerim visijo podobni sumi kot nad kakšnim Radovanom Karadžićem, je jasno pokazalo, da ima oblast težave že na ravni temeljnih demokratičnih vrednot. Prav tako se je sedanja oblast izkazala za nesposobno in nepripravljeno za iskanje konsenza o konkretnih strateških vprašanjih slovenske družbe od gospodarskega razvoja do zunanje politike. Skupno iskanje razvojnega konsenza, ki se je vsaj simbolično začelo s pogovori pri pokojnem predsedniku republike Drnovšku in nadaljevalo v Janševi vladi kot Partnerstvo za razvoj se je s Pahorjem končalo, ravno tako kot se je končalo tudi prej že tradicionalno usklajevanje glede ključnih zunanjepolitičnih vprašanj. Dejstvo, da vlada ne more iskati širšega konsenza, ker pogosto še sama ne ve, kaj pravzaprav hoče, je pri tem precej slabo opravičilo.
Ker gre verjetno za najbolj nekompetentno vlado v zgodovini slovenske parlamentarne demokracije, je njene resnične cilje včasih težko razbrati. A zdi se, da je vsaj eden od teh ciljev naperjen prav proti ideji konkurence, ki bi morala biti poleg temeljnih vrednot in iskanja konsenza prav tako bistvena sestavina poti, po kateri bi morala kreniti Slovenija. Konkurence tu ne razumem samo kot ekonomske kategorije, ampak tudi kot konkurenco v svetu idej, načinov mišljenja, političnih rešitev in podobno.
Ko je bila nekdanja Janševa nekje v začetku svojega mandata, sem nekje zapisal, da bi biti zanjo glavni izziv prav boj proti vsakovrstnim monopolom v gospodarstvu, družbi in politiki. Z nekaj časovne distance lahko rečem, da Janševa vlada temu izzivu ni bila povsem dorasla in da je takrat storila še veliko premalo – ampak bila je vsaj na pravilni poti. Na področju, ki ga sam poznam najbolj od blizu – to je visoko šolstvo in znanost – je bilo to očitno. Vsi napadi, ki so takrat leteli nanjo iz te sfere, so prihajali dosledno s strani nosilcev starih monopolov, predvsem tistih v Ljubljani, ki so se počutili ogroženi že zaradi najbolj neznatne konkurence. Naj ob tem poudarim, da nima vprašanje monopola in konkurence nobene nujne zveze z razmerjem med javno in zasebno lastnino. Monopol je v zasebnem sektorju vedno slab, v javnem pa dopusten samo, kadar za to obstajajo res tehtni razlogi. Popolnoma zgrešeno bi bilo trditi, da je nekdanja Janševa vlada kakorkoli favorizirala zasebni sektor – le bolj kot prejšnje je podpirala konkurenco kot tako, ne glede na razmerja med zasebno in javno sfero. Ne pozabimo na primer, da je pod nekdanjo Janševo vlado nastala tako Univerza v Novi Gorici, katere ustanovitelji vsi izhajajo iz javnega sektorja, kot nova državna fakulteta v Novem mestu kot začetek prihodnje prav tako javne univerze. Ustanoviteljstvo je ob tem precej nepomembno – pomembno je razviti širok spekter raznovrstne ponudbe, ki lahko potem med seboj tekmuje, pa ne le v številu študentov, ampak predvsem v kakovosti študija in raziskovanja.
Spominjam se, kako so mi pred volitvami leta 2008 celo nekateri člani stranke SD razlagali, da morajo z razvojnimi projekti v svojem okolju pohiteti, dokler je še na oblasti Janševa vlada, saj so očitno slutili, da se bodo, ko se njihovi lastni vrnejo na oblast, te stvari kaj hitro ustavile. Žal so imeli še kako prav. Če je nekdanja Janševa vlada glede boja proti monopolom naredila premalo, a je delala vsaj v pravi smeri, je Pahorjeva vlada zelo očitno obrnjena v napačno in skrb vzbujajočo smer. Zdi se, kot da so monopol, rigidnost in stagnacija ključne vrednote v viziji sedanje vlade. To je vlada, ki ne le ne spodbuja razvojnega pretoka znanja iz akademske sfere v gospodarstvo, ampak v njej Golobičevo ministrstvo celo načrtno administrativno ovira sodelovanje javnih fakultet z gospodarstvom. To je vlada, ki se očitno želi vračati k starim monopolom, tako da obračunava z vodstvi regulatornih agencij, ki morajo monopole preprečevati, od trga vrednostnih papirjev do telekomunikacij. To je vlada, ki skuša zelo očitno zatirati zasebno pobudo, pa naj gre za zdravstvo, šolstvo ali karkoli. S tem seveda ne želim reči, da bi vlada morala kakorkoli favorizirati zasebni sektor – morala bi le braniti raznolikost ponudbe in konkurenco, pa naj prihaja iz zasebnega ali javnega sektorja. Žal pa Pahorjeva vlada v imenu ideološke fetišizacije državne lastnine zatira tudi vsakršno konkurenco, pa naj bo javna ali zasebna, in namesto tega varuje monopole.
Namesto v aktivno družbo, ki kombinira na eni strani svobodno konkurenco na drugi strani pa sodelovanje in iskanje konsenza ter sledi široko sprejeti razvojni strategiji, nas tako današnja oblast vse bolj vodi v pasivno in stagnirajočo družbo. Dolgoročno ni to v nikogaršnjem interesu, zato lahko za zdaj le pozovemo sedanjo oblast, da ponovno pretehta svoja dejanja in se spametuje. Malo verjetno je, da se bo sedanja garnitura oblasti predčasno odrekla, lahko pa jo pozovemo vsaj k temu, da se spomni lastnih obljub pred volitvami. Takrat je sicer obljubljala malo konkretne vsebine, vsaj na načelni ravni pa je zagovarjala razvoj, iskanje širokega partnerstva in odprtost družbe. Že to bi bilo nekaj. Naj se obnaša manj samozadostno, naj poskuša iskati dialog z opozicijo in v večji meri angažirati civilno družbo in akademsko sfero. Naj ljudi presoja manj ideološko in bolj meritokratsko. Še vedno je čas za streznitev, le prisluhniti je treba glasovom, ki jih je sčasoma vse več.
nazaj |
