| Komentar |
|
Aleš Maver: Ko se oglasi starosta Že zadnjih nekaj let sem dokaj skeptičen, kadar nas s svojimi modrimi nasveti o aktualni problematiki razveseljujejo razni politični staroste in metuzalemi, pa najsi gre za kmeta iz Zminca, trmastega Bohinjca Franceta ali - kot se je zgodilo v petek - legendarnega rdečega bankirja iz škofjeloških hribov. Vsaj čudno je, da je prav slednjemu pripadla čast, da prvi povsem brez dlake na jeziku pove tisto, o čemer smo sicer šušljali tako rekoč od začetka mandata te vlade. Da namreč premier Pahor nikakor ni zares zaželeni in naravni voditelj slovenske levice in da je v kratkem pričakovati njegov odstrel. Seveda bi bilo navedeno temeljno sporočilo Kavčičevega modrovanja preveč profano, ko ga ne bi zabelil še s puhlicami o nujnosti vsesplošne prenove levice, ki da bo pomenila temeljni pretres slovenskega političnega prizorišča.
Starostovo sporočilo bi vsaj premier kajpak moral vzeti resno in gotovo ni bilo izrečeno kar tja v dan. Vendar zaradi tega ni nič manj na mestu vprašanje, kako, da mora trepetati ravno pred Nikom Kavčičem in odkod slednjemu kredibilnost, da se gre prenovitelja levice. (Sam se sicer domala po nobenem kriteriju ne čutim levičarja in mi je za slovensko levico zaradi tega malo mar, pa vendar.) Dobro, pri svojih devetdesetih letih si je gotovo nabral tudi kaj življenjske modrosti. Ampak hkrati je na poti do svoje metuzalemske pozicije modrijarha, če uporabim Jurčičev izraz, nemalo prispeval ne samo k blišču, ampak nemara še bolj k bedi slovenske (v veliki meri samozvane) levice. Ni bil namreč zgolj akter najmračnejšega obdobja njene zgodovine, ki jo je resda za dolga desetletja izstrelilo v orbito popolne oblasti, marveč je bil kot eden protagonistov pri nekaterih slovenskih zgodovinarjih tako priljubljenega »partijskega liberalizma« hkrati tvorec podlage za tisto coklo, ki trenutno najbolj ovira vladajočo politično opcijo na Slovenskem.
Seveda je docela pravilna starostova diagnoza, da se je nekdanja zvezdniška in do pred nekaj tednov ponovno vzhajajoča LDS pretirano povezala s kapitalom in pozabila na svoje levičarske korenine. Kljub temu bi bilo pošteno, ko bi možakar pristavil, da je tovrstna sprega v veliki meri samo nadaljevanje »partijskega liberalizma« z drugačnimi sredstvi, ko gre za to, kako ob čim bolj neliberalnem političnem sistemu, ki ga obvladujejo »zdrave sile«, iztisniti kar največ blagodati kapitalističnega gospodarstva. LDS in še pred njo Zares javne naklonjenosti nista zapravila, ker bi bili njuni (nemetuzalemski) voditelji bistveno drugačni kot njihovi starejši predhodniki, ampak predvsem zato, ker svoje kapitalistične pridobitve veliko bolj vulgarno razkazujejo (vse njihove prednosti pa so uživali že Kavčičevi možje). A niti v tem niso brez vzornikov iz herojskih generacij, saj se niti nekdanji partijski in državni šef po dolgih letih deklarativnega identificiranja z malimi in stiskanimi ni mogel upreti človeško povsem razumljivi skušnjavi, da vesoljni Sloveniji razločno pokaže, kako zelo kapitalsko podprta je njegova moč. In je s tem kot resen igralec na političnem odru (sicer ne za njim) storil politični samomor.
Tudi zato, ker je stoletno izročilo najprej katoliškega in nato komunističnega domačijstva pri nas najbolj rohnelo ravno zoper krivičnega mamona in s tem povzročilo, da je pri Slovencih razkazovanje bogastva (po katerem sicer skoraj vsi hrepenimo in ga pridno kopičimo) nekaj najbolj zavrženega. Še posebej, če gre za politično kasto. Poseben problem je seveda, da se s tem odmikamo od praks, ki so do neke razumne mere običajne v demokratičnih družbah z daljšo tradicijo. A sočasno je res, da takšno stanje, ki so ga pridno gradili njihovi founding fathers, trenutno najbolj prizadeva naslednike najuspešnejše partijske dedinje LDS, ki je sceno obvladovala in se zaradi tega s krivičnim mamonom bratila daleč največ časa po osamosvojitvi Slovenije. In zaskrbljeni starosta ima vsekakor prav, ko opozarja, da je stvar postala daleč preveč vidna in zato za »levico« zelo nevarna. Če trenutnemu glavnemu ljubljencu levičarjev Kavčičeve generacije še na misel ne pride, da bi se odrekel svojemu kosu kapitalske pogače, čeprav s tem tvega izgubo političnega vpliva v do bogatih politikov tradicionalno skeptični Sloveniji, je stanje vsekakor resno. A so zanj najbolj zaslužni ravno »partijski liberalci«.
Zelo nenavadno je tudi, da svoj žugajoči prst usmerjajo v prvi vrsti proti predsedniku vlade in njegovi stranki. Čeprav do prvega, še manj pa do njegove tovarišije, ne gojim nikakršnih posebej toplih čustev, se mi vendarle zdi, da so trenutno v vsej zgodbi še najmanj problematični in javnomnenjsko najmanj obremenjeni. Ni sicer izključeno, da ne bo tudi v njihovih vrstah eksplodirala kakšna podedovana eldeesovska bomba, ampak na prvi pogled je nevarnost za to še najmanjša. Zatorej metuzalemovo modrovanje pravzaprav več pove o tem, kaj si predstavlja pod »prenovo levice«. In zatrdimo lahko, da se mu bratenje s kapitalom kljub drugačnim besedam verjetno sploh ne zdi najhujši problem.
|
