| Dr. Matej Avbelj: Pravo kot družbeno izoliran in vzvišen sistem (10.12.2009) |
|
Slovensko javnost te dni ponovno pretresa zadeva Nekrep. Zgodba skoraj po dveh letih dobiva svoj neslavni epilog. Zdi se, da so z njim izgubili vsi. Prizadeta starša sta izgubila svojega otroka in za to nista dobila niti najmanjšega zadoščenja, ki sta ga iskala. Odgovorna lečeča zdravnica je pristala z javnim opominom, v očeh javnosti, vsaj na podlagi tega, kar nam servisirajo javna občila, pa je izgubila strokovno zaupanje in ugled. Kolikor je znano, ni zmogla javnega opravičila, ki bi raztopilo nekaj soli na nezaceljivi rani staršev. Zdravniška zbornica je odigrala svojo cehovsko vlogo, ki jo je uradnik s pristojnega ministrstva, tudi sam zdravnik, pospremil z besedami, da se sramuje svojega zdravniškega stanu. Nazadnje pa so svoj prispevek dodali še pravniki.
Ti naj bi bili, kot nas je skušal prepričati znani odvetnik lečeče zdravnice, sposobni ravnati izolirano, neodvisno od izjemno čustveno ter vrednostno nabite situacije in pri tem doseči rešitev, ki bo pravilna in pravična, kot smo slišali, v smislu prava! Ne glede na konkretne praktične implikacije procesno-pravnih mahinacij v sklepni fazi zadeve Nekrep je za dobrobit slovenskega pravoznanstva treba povedati naslednje. Pravna pravičnost se ne more ločiti od moralne in vrednostne - torej tiste občečloveške pravičnosti. Pravna pravičnost brez občečloveške pravičnosti je nesmisel sam na sebi. Prava ni brez vrednostnih sodb, ker pravo ni družbeno izoliran sistem, preprosto zato ne, ker ga oblikujejo pravniki, ki so dodobra vrednostno opredeljeni in predvsem interesno zasidrani v družbi. Nesporno je, da ima odvetnik pravico in dolžnost, če mu tako dopušča njegov vrednostni pedigre, storiti vse potrebno, da svojo stranko s pomočjo procesnih možnosti reši pred vsebinsko neugodnimi pravnimi posledicami. Toda pri tem se mora zavedati, da lahko na procesni podlagi doseže rešitev, ki je za nasprotno stran in to zaradi ravnanja tretje institucije onkraj njenega dometa globoko nepravična in boleča. Ko odvetnik tako ravna, se ne more sklicevati na družbeno izoliranost prava in na tej podlagi nastopati z domnevno vrednostno nevtralne in zato vzvišene pravne pozicije. Tako kot vsi ostali v tej žalostni zgodbi, tudi pravnik slednjič ostane sam s svojo vestjo, pri čemer mu pravo, žal, ne more podeliti nobene odveze. |
