| Aleš Maver: HRVAŠKA = SLOVENIJA? (5.1.2010) |
|
Zgornjega enačaja, ki ga v nobeni od sosednjih in »prijateljskih« držav ne bi pozdravili z navdušenjem, nisem zapisal kar na pamet. Zanj me je navdihnil razplet prvega kroga hrvaških predsedniških volitev, po katerem je skoraj gotovo, da se bo novi hrvaški predsednik pisal Josipović. Čeprav hrvaško politiko redno spremljam, odkrito priznam, da za tega človeka nisem slišal vse do letos (oz. kmalu lani), ko je postal uradni kandidat za Pantovčak največje opozicijske stranke. Verjetno se je podobno godilo večini Hrvatov. Pa to ne pomeni, da 10. januarja 2010 njegovega imena ne bosta obkrožili dve tretjini volivcev. Seveda tistih, ki se bodo na volišče sploh potrudili – že v prvem krogu jih je več kot 55 odstotkov ostalo doma.
In ko bo neznani, brezbarvni, neškodljivi, apolitični, intelektualni Ivo Josipović naselil Pantovčak, se bo najbrž tudi našim južnim sosedom zgodil fenomen Türk. Kar sicer ne bo nič nenavadnega, saj so svojega türka v predsedniški palači imeli že zadnjih deset let. Zato ni čudno, da sedanji türk v drugem krogu pesti stiska za prihodnjega. (Pa ne, da bi občutil kakšne posebne simpatije do dolgoletnega zagrebškega župana Bandića, ki bi edini lahko ustavil Josipovićev prodor, a ga ne bo.) Potem novi hrvaški predsednik seveda ne bo več obiskoval rojstne hiše svojega prvega predhodnika, ne bo več obljubljal boja proti korupciji z ramo ob rami s poraženim protikandidatom Hebrangom in ne bo več lepo brezbarven. Raje bo po zgledu svojega predhodnika in slovenskega kolega razdeljeval odlikovanja »neupravičeno prezrtim«, trgal križe s sten vojašnic in policijskih postaj in podobno svetoval celo papežu, obiskoval grobove enih herojev in druge razglašal za drugorazredne, kar je na Hrvaškem še bolj pereč problem kot v Sloveniji. In kar zadeva odnos do severne sosede, bo seveda veljal za njenega velikega prijatelja kot njegov podpornik Mesić, čeprav bo bržkone enako kot on zlival nanjo populistično gnojnico, brž ko se bo za to pokazala potreba. Res pa je, da bo hrvaški türk naletel na večjo težavo od svojega slovenskega tovariša in soborca. Vlada je namreč v Zagrebu tudi v teh nemirnih recesijskih časih še vedno v rokah desne sredine in njena šefica Jadranka Kosor uživa še vedno precejšnjo priljubljenost. Kot se je njen opljuvani predhodnik Sanader potrudil, da razen stresanja populističnih oslarij predsednik Mesić ni mogel narediti večje škode, bo najbrž tudi ona znala natakniti uzde novemu šefu države. Seveda južnim sosedom iz srca želim, da kaj takega ne bi bilo potrebno, vendar po izkušnjah s slovenskim »nadstrankarskim, apolitičnim« človekom na vrhu republike na to ne bi stavil. |
