|
|
Zgornjega enačaja, ki ga v nobeni od sosednjih in »prijateljskih« držav ne bi pozdravili z navdušenjem, nisem zapisal kar na pamet. Zanj me je navdihnil razplet prvega kroga hrvaških predsedniških volitev, po katerem je skoraj gotovo, da se bo novi hrvaški predsednik pisal Josipović. Čeprav hrvaško politiko redno spremljam, odkrito priznam, da za tega človeka nisem slišal vse do letos (oz. kmalu lani), ko je postal uradni kandidat za Pantovčak največje opozicijske stranke. Verjetno se je podobno godilo večini Hrvatov. Pa to ne pomeni, da 10. januarja 2010 njegovega imena ne bosta obkrožili dve tretjini volivcev. Seveda tistih, ki se bodo na volišče sploh potrudili – že v prvem krogu jih je več kot 55 odstotkov ostalo doma.
|
|
Več ... [Aleš Maver: HRVAŠKA = SLOVENIJA? (5.1.2010)]
|
|
|
Vprašanje ustrezne poti je po moji oceni povezano predvsem z dvema razsežnostma, ki obstajata v neizogibni prepletenosti: s konsenzom in s konkurenco. Konsenz razumem po eni strani kot trajno soglasje o temeljnih vrednotah družbe in ključnih pravilih igre, ki preprosto ne smejo biti vprašljiva. Sem sodijo zavezanost demokraciji, svobodi, enakopravnosti, človekovim pravicam. Ko pa gre za manj temeljna in bolj konkretna vprašanja, pa mora v družbi potekati aktivno oblikovanje konsenza skozi demokratično, strpno in vključujočo debato o perspektivah in razvojnih poteh družbe. Pri tem mora priti do izraza tudi konkurenca – kot konkurenca med koncepti in idejami. Ko govorimo o ustrezni poti, si lahko torej to pot predstavljamo na dveh ravneh: na ravni temeljnih demokratičnih usmeritev mora biti pot samoumevna in nesporna, na ravni bolj konkretnih razvojnih usmeritev pa predmet konstantnega dialoga in skupnega iskanja boljših rešitev.
|
|
Več ... [Matej Makarovič: Pot konsenza in konkurence (17.12.2009)]
|
|
Slovensko javnost te dni ponovno pretresa zadeva Nekrep. Zgodba skoraj po dveh letih dobiva svoj neslavni epilog. Zdi se, da so z njim izgubili vsi. Prizadeta starša sta izgubila svojega otroka in za to nista dobila niti najmanjšega zadoščenja, ki sta ga iskala. Odgovorna lečeča zdravnica je pristala z javnim opominom, v očeh javnosti, vsaj na podlagi tega, kar nam servisirajo javna občila, pa je izgubila strokovno zaupanje in ugled. Kolikor je znano, ni zmogla javnega opravičila, ki bi raztopilo nekaj soli na nezaceljivi rani staršev. Zdravniška zbornica je odigrala svojo cehovsko vlogo, ki jo je uradnik s pristojnega ministrstva, tudi sam zdravnik, pospremil z besedami, da se sramuje svojega zdravniškega stanu. Nazadnje pa so svoj prispevek dodali še pravniki.
|
|
Več ... [Dr. Matej Avbelj: Pravo kot družbeno izoliran in vzvišen sistem (10.12.2009)]
|
|
|
PREDSEDNIK SKAKAČ MED NOGOMETAŠI
“Če kruha ni, naj bo vsaj smeh.
Poskusiti pa res ni greh,”
si reče. Vzpne se na balkon
in vzame v roke mikrofon …
Sijajen je njegov uspeh:
saj skače, poje in navija,
da narod se od smeha zvija.
ČUDNA PTICA
Človekova pravica z velikimi očmi
na eno dvojno vidi, na drugega miži.
PRIHODNOST
Kdo prihodnost našo ima v rokah?
Mi sami, kadar ni nas sebe strah!
ERTLOVA VEST
Jaz živim po svoji vesti,
če Slovenijo držim v pesti.
ULTRA SLOVENIJA
Ultra poštenje, ultra morala –
Evropa se bo do solz nasmejala.
KAM GREMO?
Evropa v ustih, v srcu Tito,
naprej v prihodnost čudovito!
NAŠA POT
Zmeraj na mestu, nikoli naprej,
stopamo v senci rdečih idej.
KRČI DEMOKRACIJE
Vsakič zgrabi jo v želodcu krč,
ko izpove ljubezen ji Potrč
|
|
Seveda se nima smisla razburjati nad križcem, ki so ga v teh dneh pripeli nekemu Tomažu Ertlu. Jeza škodi zdravju, svežini in lepoti, predsednik pa kljub njej nikakor ne bo popustil. Tudi ni kaj preveč smiselno jadikovati o vzporednicah med Moskvo in Ljubljano, kar zadeva odnos do dvajsete obletnice padca železne zavese. Saj po interpretaciji istih gospodov, ki so Ertlu podelili križec, nikoli nismo bili za njo.
|
|
Več ... [Aleš Maver: Toča odlikovanj (7.12.2009)]
|
|
|
|
|
<< Začetek < Prejšnja 1 2 Naslednja > Konec >>
|
|
JPAGE_CURRENT_OF_TOTAL |
